Članek je bil objavljen v časopisu Šolski razgledi
Delam nalogo za Ekonomiko in podjetništvo in obračam pivotne
tabele, ter poskušam pridobiti rezultate, ki bodo čim bolj primerni za
poročilo, ki ga asistent zahteva. Vmes na računalnik naložim fotografije z
včerajšnjega Virtualnega večera in na facebook skupino Frančiškanske Lenartove
mladine objavim, da bo v soboto skupni ogled Lige prvakov. Na koledar pogledam,
kaj me še čaka danes in ugotovim, da imam po faksu inštrukcije za otroke,
katerim pomagam pri učenju že 5 let in smo postali že pravi prijatelji. Zvečer
pa imam skrivno načrtovanje dekliščine, nato pa zmenek z zaročencem.
Razmišljam, da je virtualni večer, ki ga je organiziralo
Študentsko društvo Megaron, res dobro uspel. Prvič smo namreč pripravili večer,
kjer so se predstavili bloggerji, fotografi, režiserji s svojimi kratkimi filmi
in ostali virtualni ustvarjalci. Nisem si namreč mislila, da se lahko na 2 dni
objavljen razpis tako hitro prijavi toliko umetnikov.
Po uspešnem večeru smo ostali še na pijači, kjer me je eden
izmed udeležencev vprašal nekaj, kar mi še danes ne gre iz glave: »Kaj pa imaš
od tega, da vodiš ta Megaron, če vse delaš zastonj?« Odreagirala sem s
ponesrečeno šalo, vendar me vprašanje še
vedno teži.
Prav ima, kaj pa imam od tega? Skoraj vse stvari, ki jih
počnem v prostem času delam prostovoljno in me to še nikoli ni zmotilo. V
bistvu nisem razmišljala, da bi za svoje delo sploh dobila plačilo. Zakaj potem
sploh to počnem? Zato, da bom več napisala v življenjepis, ko bom prvič
zaprosila za službo, zagotovo ne. V mojem računalniškem poklicu bodo iskali
čisto drugačne izkušnje in ne animiranje in poučevanje otrok na taborih,
poletnih jezikovnih delavnicah ali krožkih za programiranje osnovnošolcev, kaj
šele vodenje nekega študentskega društva, za katerega bo vsak najprej pomislil,
da smo organizirali le žurke, čeprav je resnica daleč od tega.
Za koga potem to počnem?
Zase, zato ker v tem uživam, ker se prizadevam, da se ljudje lahko nekje
družijo in kvalitetno preživijo svoj čas. Ugotovila sem, da vse to počnem zato,
da vidim ljudi okoli sebe srečne, ko se družijo, ob tem pa v društvu poskrbimo
še za to, da ob druženju spodbujamo še mlade neuveljavljene glasbene skupine,
beremo poezijo, prozo ali dnevniške zapise zaenkrat še ne slavnih avtorjev.
Lahko bi bila študent, ki se ves čas udeležuje le zabav v barih in nočnih klubih.
Lahko pa sem študent, ki z najboljšo ekipo organizira druženje in ob tem svojim
prijateljem in znancem omogoči, da pokažejo svoje fotografske, ustvarjalne,
športne, popotniške ali kakršnekoli druge talente.
Kaj potem imam od tega, da počnem, kar počnem? Pa saj veste,
bolj si aktiven, bolj si izpostavljen kritiki ljudi. Ampak mislim, da je vredno
vsakega nasmeha, in zahvale, ki jo dobim. To odtehta ves trud in to je to, kar
na koncu dneva šteje. Pa če zaspiš pod bogato streho ali pa pod ubogim mostom.
Mogoče pa nam bo nekoč slaven band, ki smo mu omogočili, da je nastopal na
ŠKGfestu hvaležen za to, da danes počnemo to, kar počnemo.
