Kavbojke

Slečem prešvicano majico in skočim pod mrzel tuš. Vprašam se, od kje toliko blata. Četrti dan počitnic je, jaz pa sem umazala že četrte kavbojke. Kmalu mi jih bo zmanjkalo, saj so ostale ostale v Ljubljani. Ravnokar sva s sestro pograbili travo z brega. Sprašujem se, kaj si bo mislil kakšen Ljubljančan, ko bo bral ta članek. Potem se mi čez obraz raztegne nasmešek in ugotovim, da me to prav malo briga.

Popoldne sem bila z enajstimi otroki in Gašperjem, ki šteje malo več let, v kinu. No, namen definitivno ni bil tak, da se grem otroško varstvo med počitnicami. V petek sem se odločila, da bom namreč  kot prijazna, velika sestra, odpeljala svojo malo sestrico v kino gledat neke zmaje. V nedeljo, pa je vsa srečna to začela razlagati prijateljem na rojstnodnevni zabavi. In takoj so vsi navdušeni začeli spraševati, če gredo lahko še oni zraven. Meni podobno; nisem rekla ne. In tako smo pristali v kinu v zadnjih dveh vrstah. Otroci, s prevelikimi očali na nosu in polnimi naročji raztresenih XXL kokic, so neznansko uživali. Če priznam, je bila risanka tudi meni zelo všeč. Kljub temu, da so moje hlače, umazane od pokovke in polite od kokakole romale naravnost v stroj.

In kje sem umazala naslednje kavbojke?

Ob treh smo stali na trgu pred dunajsko Staatsopero. Sonce je pripekalo, nas pa so napadli trije strici, oblečeni v starodavna oblačila dunajskih veljakov: »Deutch, English, Francais?« Obrnila sem, se in pogledala, če je naslovnik teh besed kdo drug, a na žalost nisem mogla zbežati pred oglaševalci dunajskih koncertov. Mami, ki je navdušena nad kavalirji končno enkrat razumela kaj so vprašali, je že odgovorila: »English.« In že je mladenič začel razlagati o grozno dragih koncertih na nekem dvorcu z baletno predstavo, večerjo in stvareh, o katerih še sanjaš ne. S Katjo se nama je nekako uspelo izmuzniti stran od pripovedujočega reklamnega človeka ter kimajočih staršev in zbežali sva v hladno poslopje dunajske opere. Še pred tem pa sva veseli zavpili: »Ko se ga vama uspe znebiti, pridita za nama.«

Poslopje je bilo temno in hladno. Imeli sva srečo, da je bilo odprto. Na oglasni deski je visel plakat, ki je zvečer vabil na opero Werther. Malo sem privihala nos, ko sem videla naslov, saj mi branje o temle samomorilcu res ni bilo najbolj všeč. Vendar Katjo sploh ni zanimala vsebina. Mahnjenemu glasbeniku kot je ona, je vse pomenilo že to, da bo lahko pokukala v ogromen prostor. Pristopili sva k blagajni. Pred njo je bil obešen cenik. Rekle sva si, da poizkusiti ni greh in se odločili, da vzameva karte za stojišča. Gospa na drugi strani okenca, nama je rekla, da edine karte, ki jih lahko kupiva, stanejo 100 evrov. Ne bom opisovala, kakšen je občutek, ko se ti želodec skoraj obrne, ko se trudiš osrečiti sestro, pa ti prav nič ne uspe. Pa se prodajalka kart zasmeje in nama pove, da študentske karte za stojišča dobiva petnajst minut pred predstavo nekje na desni.

V tem času je prišel k nama še ostali del družine. Starša nista bila preveč navdušena nad neorganiziranim in nerezerviranim poskusom pridobivanja kart pred predstavo, ampak sta se vdala.

Petnajst minut pred začetkom opere sva s Katjo iskale prodajalno kart nekje na desni. Izgledali sva izredno neuglajeno. Kavbojke, teniske, na srečo sem imela s sabo srajčko, da sem vsaj malo nevtralizirala najin najstniški izgled, saj ob odhodu od doma v potovalni načrt ni bil vnešen noben visoko kulturni dogodek. Nekje na dnu torbe sem našla še uhane in postala ponosna nase, da ne pospravljam stvari iz torbe.

Pojma nisva imeli kam morava, zato sva še enkrat vprašali gospo na blagajni, fanta pri plaščih, hosteso pri vhodu in nato našli iskano. Za mano se pojavi gospa: »Are you students?« »Am, yes.« sem odgovorila. »Do you have your students cards with you?« vpraša. »Ej tamala, a maš dijaško?« vprašam Katjo, medtem ko iščem svojo. »Ja ne, če jih nimamo, osebno ma pa mami v avtu.« »O, super, genialnu, a vam vaša šola res ne mora naredit enih ubogih dijaških, zakaj nikoli ne pomislijo, da se boste mogoče enkrat znajdl na Dunaju in jo boste rabil?« No, seveda je bil vmes še čas za kreg, vendar sva to opravili v tako prijaznih tonih, kot da bi se pogovarjali o tem, kako sadiva rožice. »She got it in the car.« In Katja vzame v roke telefon ter že skoraj začne klicati, vendar gospa reče: » Doesn´t matter.« Nato se obrne k gospe, ki tiska karte in ji nekaj pove po nemško. Ta nama zaračuna vsaki po 12 evrov. Sicer se hočem že začeti pritoževati, da mi ne bo ostalo nič denarja, ki mi ga je dala mami, pa se raje zadržim in si rečem, da mi je le uspelo Katjo spravit noter.

Niti pomisliti nočem, kakšni bova čez tri ure, ko naju bodo bolele noge, če bova sploh še lahko stali. Počakava še na starše, Lenarta in Saro in tudi oni si kupijo karte, vendar za 4 evre. Oni izginejo drugam, saj imajo drugačen vhod kot midve.

Sicer se po mojih treh letih nemščine ne morem spomniti kaj pomeni links, vendar se s tem ne obremenjujem. Nekaj mi ni jasno. A so v tej operi tako napredni, da mi na karti za stojišče piše še vrsta in mesto ali pač karkoli je že to. Greva v parter, kamor naju pošljeta hostesi. S Katjo se malo spogledava kot da nama ni nič jasno, potem pa se nama odpre. Parter links, enajsta vrsta, osmi in sedmi sedež. Ne predstavljate si, kako sem se takrat počutila in tega vam tudi ne znam opisati, vendar vedite, da se še zdaj ne zavedam, kako se je vse to zgodilo.

Po prvem dejanju naju je bilo kar sram vstati, saj sva proti lepo odišavljenim in izbrano oblečenim bogatašem izgledali zelo zanemarjeno. Oče je rekel, da to ni dobro, da sva se kar nekje usedli, saj uslužbenci preverjajo kakšne karte imajo obiskovalci. Ko pa je ugotovil, da sediva na čisto legalnih sedežih, s pravimi kartami in ne le številko stojišča, je kar obmolknil in se začel smejati.

Aja, kavbojke. Umazala sem jih na poti do avtomobila, ko sem stopila v lužo, medtem ko sem premišljevala o tem, ali sem si vse to domišljala, ali pa sem res sedela tam, o čemer sem v 2. letniku s svojo cimro smeje sanjala.

Mislim da komaj čakam, kdaj umažem naslednje.