List iz dnevnika

Članek je bil objavljen v časopisu Šolski razgledi

Delam nalogo za Ekonomiko in podjetništvo in obračam pivotne tabele, ter poskušam pridobiti rezultate, ki bodo čim bolj primerni za poročilo, ki ga asistent zahteva. Vmes na računalnik naložim fotografije z včerajšnjega Virtualnega večera in na facebook skupino Frančiškanske Lenartove mladine objavim, da bo v soboto skupni ogled Lige prvakov. Na koledar pogledam, kaj me še čaka danes in ugotovim, da imam po faksu inštrukcije za otroke, katerim pomagam pri učenju že 5 let in smo postali že pravi prijatelji. Zvečer pa imam skrivno načrtovanje dekliščine, nato pa zmenek z zaročencem.

Razmišljam, da je virtualni večer, ki ga je organiziralo Študentsko društvo Megaron, res dobro uspel. Prvič smo namreč pripravili večer, kjer so se predstavili bloggerji, fotografi, režiserji s svojimi kratkimi filmi in ostali virtualni ustvarjalci. Nisem si namreč mislila, da se lahko na 2 dni objavljen razpis tako hitro prijavi toliko umetnikov.

Po uspešnem večeru smo ostali še na pijači, kjer me je eden izmed udeležencev vprašal nekaj, kar mi še danes ne gre iz glave: »Kaj pa imaš od tega, da vodiš ta Megaron, če vse delaš zastonj?« Odreagirala sem s ponesrečeno  šalo, vendar me vprašanje še vedno teži.

Prav ima, kaj pa imam od tega? Skoraj vse stvari, ki jih počnem v prostem času delam prostovoljno in me to še nikoli ni zmotilo. V bistvu nisem razmišljala, da bi za svoje delo sploh dobila plačilo. Zakaj potem sploh to počnem? Zato, da bom več napisala v življenjepis, ko bom prvič zaprosila za službo, zagotovo ne. V mojem računalniškem poklicu bodo iskali čisto drugačne izkušnje in ne animiranje in poučevanje otrok na taborih, poletnih jezikovnih delavnicah ali krožkih za programiranje osnovnošolcev, kaj šele vodenje nekega študentskega društva, za katerega bo vsak najprej pomislil, da smo organizirali le žurke, čeprav je resnica daleč od tega.

Za koga potem to počnem?  Zase, zato ker v tem uživam, ker se prizadevam, da se ljudje lahko nekje družijo in kvalitetno preživijo svoj čas. Ugotovila sem, da vse to počnem zato, da vidim ljudi okoli sebe srečne, ko se družijo, ob tem pa v društvu poskrbimo še za to, da ob druženju spodbujamo še mlade neuveljavljene glasbene skupine, beremo poezijo, prozo ali dnevniške zapise zaenkrat še ne slavnih avtorjev. Lahko bi bila študent, ki se ves čas udeležuje le zabav v barih in nočnih klubih. Lahko pa sem študent, ki z najboljšo ekipo organizira druženje in ob tem svojim prijateljem in znancem omogoči, da pokažejo svoje fotografske, ustvarjalne, športne, popotniške ali kakršnekoli druge talente.

Kaj potem imam od tega, da počnem, kar počnem? Pa saj veste, bolj si aktiven, bolj si izpostavljen kritiki ljudi. Ampak mislim, da je vredno vsakega nasmeha, in zahvale, ki jo dobim. To odtehta ves trud in to je to, kar na koncu dneva šteje. Pa če zaspiš pod bogato streho ali pa pod ubogim mostom. Mogoče pa nam bo nekoč slaven band, ki smo mu omogočili, da je nastopal na ŠKGfestu hvaležen za to, da danes počnemo to, kar počnemo.

Kaj me osreči.

Brusniške češnje.

Assisi in potovanja.

Družina in dom in Gorjanci.

Strunjanski zahod in Nina.

Nekaj več.

FLM.

Prijatelji.

Kristjan, pa gore.

Osreči me še miljone drugih stvari pa bi bila predolga objava.

Vatikan, midva in papež

Brskam in berem novičke. "Papež povabil zaročence, da praznujejo z njim valentinovo". Preberem še enkrat in še enkrat ter hitro pošljem Kristjanu in prijateljema, ki sta se tudi poleti zaročila. Mojemu zaročencu je novica všeč. Pa vendar po moško takoj trezno ugotovi, da bi bilo potemtakem v manj kot enem mesecu precej nemogoče zbrati dovolj denarja za na pot. In tako izgleda, da ne bo nič z našim romanjem k papežu Frančišku. Bolj iz obupa in heca objaviva na Facebooku stanje: "Se priporočava za financiranje. Vsak FB prijatelj prispeva 1€, potem pa vsakemu pošljeva še kartico iz Rima." In veste kaj, prijatelji so res poslali toliko denarja, da smo potem kar hitro zaključili z zbiranjem, saj je bila tudi cena potovanja na koncu nižja, ker smo odšli po papežev blagoslov z zavodom iskreni.net, ki so se zares potrudili s celotno organizacijo in smo jim izredno hvaležni. Pa se nekaj: hvala vam vsi sorodniki, prijatelji, znanci, se posebej pa bogoslovci. Mi smo se v Rimu spomnili na vas, poplačal pa vam bo Bog v nebesih! In nauk zgodbe? Če je namen dober, se bodo na koncu našlo tudi ravno dovolj denarja, da uspe.

Na srečanje s papežem nas je odšlo cel avtobus zaročencev, še kar nekaj iz Slovenije pa smo jih srečali tudi na samem dogodku. Najverjetneje si predstavljate, da je bilo vzdušje že na poti do Rima zelo veselo in v zraku je bilo čutiti ljubezen. No, to se je opazilo tudi izven avtobusa, saj smo na okna avtobusa nalepili srčke z našimi imeni.
Ob prihodu v Vatikan na Trg svetega Petra smo dobili karte, s katerimi smo bili le nekaj vrst oddaljeni od središčnega odra, kjer se je vse odvijalo.
Papež je vsakemu zaročenemu paru podaril blazinico za prstane, da jih bomo lahko uporabili na poročni dan.
Najprej smo poslušali pričevanja parov. To so bile predvsem njihove osebne zgodbe kako so se spoznali in zaročili. Nekateri so bili že poročeni, nekateri so bili zaročeni, tako kot publika pred njimi. Ugotovila sva, da ima vsak par svojo zgodbo, kako sta se spoznala. In ta zgodba jima je edina, pomembna in zanju najlepša, saj ta predstavlja njiju in ju spominja na lepe dogodke z začetka njunega odnosa.
Med pričevanju smo prepevali skupaj z zborom in opazovali plesalce, ki so se polepšali pričakovanje svetega očeta.
Kmalu zatem je prišel papež Frančišek in nam veselo mahal iz papamobila. Pozdravil ga je škof, ki nas je spomnil na zgodbo svetega Valentina in s to zgodbo spodbudil, da se odločimo za poroko, kljub marsikaterim dejavnikom današnje družbe, ki to ovirajo.
Nato so prišli pari, ki so skozi svoje zgodbe in težave papeža vprašali vprašanja, ki njih, in s tem tudi nas, težijo.
Prvi zaročeni par je papežu zaupal, da ju je strah izreci da 'za vedno.' Ta je nato odgovoril, da ljubezni ne smemo graditi na čustvih, temveč na odnosu. In taka Ljubezen, bo ostala trdna. Patrik in Iva sta si zapomnila tudi to, da je naročil, naj vsak dan molimo za ljubezen: "daj nam danes našo vsakdanjo ljubezen..." Naročil nam je, naj se ne prepustimo premagati 'kulturi začasnega'. Strah pred 'da za vedno' nam pomaga premaga vsakodnevno izročanje Gospodu in molitev za njun odnos. Poleg tega je poudaril, da je v zakonskem življenju potrebno uporabljati besede: "Smem, hvala, oprosti." Zadnjo sva v praksi že tisti dan morala uporabiti tudi midva. :) Noben od nas ni popoln in pomembno je, da si znamo reci oprosti in odpustiti. Papež nam je tako svetoval, naj ne zaključimo dneva, ne da bi se pobotali in si med seboj odpustili. Mojca in Jernej sta rekla, da jima je papež s tem, ko je povedal, da je 'ljubezen za vedno' možna, dal veliko upanje za vse nas zaročene.
Naslednje vprašanje, ki sta ga mlada zaročenca zastavila papežu, je bilo, da je poroka po navadi zabava, kjer se mladoporočenca hitro začneta ukvarjati s tehničnimi in fizičnimi pripravami, kar hitro skrije smisel tega praznovanja. Papež Frančišek je nato poudaril, da je poroka praznik. In to krščanski. Tudi Jezus je namreč svoj prvi čudež naredil ravno na poročnem slavju. To pomeni, da je praznovanje pomembno, a v njem mora biti prisoten Jezus.
Na koncu je papež poudaril, da je zakon vsakodnevno obrtniško delo. Zanj se je treba neprestano truditi.

Sledile so prošnje, ki so jih izrekli pari. Med njimi smo lahko slišali tudi prošnjo v slovenskem jeziku, ki sta jo izrekla Benjamin in Mojca.
Ana in Klemen sta povedala: "Občutek, ko sva pogledala na množico zaročencev, ki naj bi jih bilo okoli 20.000, je bil res dober. Ne moreš verjeti, kako lepo je, ko ves, da so vsi ti ljudje v podobni situaciji kot ti. Imajo podobne skrbi, zelje, pričakovanja in strahove."

Zaključna stvar, ki smo jo dobili od papeža je bil blagoslov in prav po tega sta prišla tudi Janja in Tadej, ki se s tem blagoslovom z večjo radostjo podajata v skupno življenje.